ponedeljek, 6. januar 2014

Vse pa tudi ne sodi v cerkev


Točno to. Pa sem mislila, da samo jaz tako razmišljam. Ne moti me ne skakljanje po cerkvi, ne glasno pogovarjanje ... pač pa bomboni, lizike, krhlji in vse podobno ... ne vem. Res je, da nisem v koži teh staršev, ampak pri tej pameti, ki jo imam, mislim, da moje otroke ne bi pitala med mašo. :)

So otroške oz. družinske maše pač za to, da otroci dojemajo vse okoli tega na svoj način, naglas, potiho, sedeče, skakajoče, tečkasto ... kakorkoli. :) In je ok. Hja, ničkolikokrat pa opazim ljudi, ki ne trpijo ne enega ne drugega in so mnenja, da morajo biti tudi otroci v klopi pridni in kot pribiti čakat na konec maše. P

Pa nikogar ne obsojam, le delim svoje mnenje. Vsak dela, kar se mu zdi prav in kakršne navade je prinesel iz družine.

Ko sem bila še majhna, je kakšna tetka med mašo tudi ponudila bonbon, ki sem ga, itak, z velikim veseljem pojedla. Ne pomnim pa, da bi naša mami kdaj prakticirala sladko oz. karkoli užitnega za med mašo. Še najtežje pa gledam ljudi v cerkvi, ki na vsa usta, ampak res na vsa usta, prežvekujejo čigumi. Pa to odrasli ljudje! Kaj jih res nikoli niso učili pri verouku?

Eh, zakaj sem se tega pisanja sploh lotila? V bistvu me vse to sploh ne moti tako zelo, vem samo, da jaz si pri svojih otrocih tega ne bi želela. Lahko pa se obrne čisto drugače, ker zarečenega kruha ... :)


2 komentarja:

  1. Tudi mi prisegamo na tako neprežvekovalno obiskovanje maše. Nasploh v cerkev ne jemljemo nobenih stvari "za zamotit". Raje kakšno nedeljo mašo prešpricam, kakor pa da bi moji otroci mislili, da se v cerkvi je/pije/bere/riše/vozi kamjon. :) Ploskanje, petje, občasno sprehajanje in sem ter tja kakšna beseda me pa ne motijo. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Všeč, da še kdo tko razmišlja. :)

    OdgovoriIzbriši