torek, 28. maj 2013

Preveč razmišljam

Razmišljam, kam vse to pelje ...

Ko živiš v enem svojem svetu, s svojim načinom življenja in s svojimi navadami ... in si s tem super zadovoljen in srečen. To je to. No, želiš si še marsikaj, pa si praviš, bo že prišlo. Vse ob svojem času.

In ko ta čas pride, se ti stvari malo spremenijo. Pri majhnih premikih so spremembe manjše, pri večjih, večje ...

In potem ... ko se zgodi, da padeš nazaj na stare tirnice, ugotoviš, da te stare tirnice niso več stare, ampak se le zdijo staaaaare. :) In so potrebni premiki. Fizični premiki, premiki v glavi ...

Ja, čist preveč razmišlam, ampak tko to je.

sobota, 25. maj 2013

Potreben oddih

Med čakanjem, da se neurje pomiri, da lahko naredim premike tule v Portorožu ... je končno čas za kratko poročanje. Tokrat, ja, kot sem omenila, iz prelepega Portoroža. No, vsaj včeraj je bil lep. Ko zaključujem tole objavo, je minil že en dan ...

Vetroven, sončen, oblačen, deževen, sončen ... skratka muhast, ampak lep. Takšen je bil Portorož v zadnjih dveh dneh.


V prijetni družbi, prelepem ambientu ... zanimive dogodivščine. Tokrat naj slike povejo svoje, besede so ... besede so v zadnjem času preveč bolele. In tale oddih, čeprav delavni, je prišel še kako prav.





nedelja, 19. maj 2013

Ljubi, ne ljubi ...


Izkupiček?
Hja, pozabila sem štet, samo trgala sem listke. :)

četrtek, 9. maj 2013

Potepanja #1

Že nekaj časa je bil na spisku obisk trgovskega kompleksa v Zagrebu. Tokrat West gate. Dve skavtinji brez zemljevidov, brez poznane mikro in makro lokacije ... le brezglavo naproti Zagrebu. Hja, kot vedno, tudi tokrat je bilo potrjeno pravilo SKAVT SE ZNAJDE. Pa je šlo. Z eno dobro voljo. ;)

Ninica je morala priti še iz Ljubljane ... in njeni SMS-i med potjo na vsake pol minute, medtem, ko sem še finiširala v službi ... To je vse, kar sem si želela. :) PS: Nina, hvala za sladoled, sploh ne vem, če sem se ti zahvalila.

In ker torek ni bil nobena izjema, sem kosilo uspela jesti šele na poti, zato je bila šoferka kar Nina. Z razboljeno levo nogo (zaradi sklopke ;)) sva uspešno prečkali mejo, kljub šoferkinim velikim strahovom. :)

West gate sva našli v prvo. Sledilo je PREdolgo pregledovanje trgovin. To ni zame, preveč utrujajoče. Pa se je bilo potrebno malo spočit.


O tem, kolk so hrvatice napadalne, samo da nekaj prodajo. Za eno pilico za nohte, ki mi je bila všeč sem skoraj dala 40€. OMG, samo zdrava pamet me je zadržala, da nisem podlegla. In itak, samo zame je imela najboljšo ponudbo, samo 28€. Pa da zraven dobim še eno pilico pa olje za nohte pa mleko za telo ... vse to je en komplet in ne moreš kupiti samo ene stvari. Ker ni šlo vse gladko in je videla, da od naju ne bo haska je takoj ubrala drugo pot. No, tokrat bolj uspešno, Nina je kupila piling za telo. Hehe, šibka točka. 

Bili sva že pošteno lačni, utrujeni, zato sva se počasi odpravili nazaj.

Hja, na poti oz. čisto na slovenski meji sva srečali dva novomeščana, ki sta nama v sosednji vrsti čisto neboječe (za razliko od naju, no, za razliko od Nine) kričala skozi okno, če se dobimo na kavi. Pa potem še enkrat, pa še enkrat. In da sta vozila pred nama tako, da sva se jima dvakrat skoraj nalimali na rito pasata ... Hjoj, ta mladina. ;)

Skratka, tale misija ... aja, nisem omenila, da sva šli v West gate z namenom, da kupim čevlje za sobotno poroko ... ja, ta misija je uspela nekako. Povrhu vsega sva imeli pa res, res lep izlet. Lepo je blo. Še ponoviva.

sreda, 1. maj 2013

Nič od kresovanja

Kresovanje na Marofu je presenetilo, da sem ostala tam je bilo potrebno le dobri 5 minut. :)

Nadaljevalo pa se je takole v LokalPatriotu


in še malo kasneje.


Ker vsake toliko je tudi to potrebno! :)