Zdaj je pa tega dovolj!

Ne gre več tako naprej. Doseglo je vse meje, nategovala sem predolgo ... čas je, da pade odločitev. No, in je tudi padla. :) Samo ne vem, če bo volja tista, ki bo zdržala. :S

Skratka, že zelo dolgo proučujem moj problem ... pa ni toliko problem, kot pa je razvada. Razvada, da takoooooo zeelllooooo rada zjutraj pospim. Malo poležim ... no, ta malo se razvleče na veliko, ampak je pa malo sladko. :) In to pomeni, da za tiste minute, ko spanec nategujem, raje prespim zajtrk in samo šibam v službo.

Začne se tako, da mi budilka zvoni ob 6.30, potem jo podaljšujem za 15 minut, ali včasih celo za 5 minut, vse do 7.30, ko pa je že fajn kriza in pomeni, da bom po vsej verjetnosti zamudila v službo (sploh, če bo na cesti gužva), potem končno vstanem.

No, danes je bil en tak dan ... budilka je zvonila enkrat, dvakrat ... desetkrat, potem pa je obupala nad mano ... in sem se zbudila 7.50, ko bi morala že bit v službi. Hja, ZAMUDILA sem na veliko!

Torej, odločitev je, da od jutri naprej vstajam tako zgodaj, da lahko v miru pojem zajtrk in počasi krenem v službo z rezervo, da tudi če padem v gužvo, da pridem v službo pred 8. uro zjutraj. Jao meni! Spreminjam navade mojih zadnjih 4,5 let!

Poizvedovala sem tudi že, kaj se da naredit, da se znebiš te razvade, pa ni padlo nič pametnega. Eh ja, samo klik v glavi je potreben. Pa mogoče to, da začnem hodit spat malo prej, kot sicer. Nič, moram it v pančevo, da bom lahko jutri v borbi z zajtrkom. :) Ampak ja, držim pesti in verjamem ... bom vidla.

Nič več poležavanja ... nič več sladkih 5 minut ... nič več. :(