Krvodajalka #5

Kaj smo to ljudje ena boječa bitja. Strah pred višino, izzivi, strah pred krvjo ... Ja, še pred leti je tud mene vse to matralo. Da pa bi pomislna na to, da bi dala kri. Ma ni šans. :S

Zdaj pa počasi ... darovalka sem že nekaj let zdaj, ampak da bi izkoristla vsako priložnost ... to ne, grem enkrat do dvakrat letno na krvodajalsko akcijo. Na začetku sem gledala stran, danes lahko že sproščeno gledam iglo in kri in vse tiste vrečke, ki ti jih dajo, kamor se steka kri. :) Počasi napredujem.

Hja, ampak tako gladko tudi ne gre. Skoraj prepričat sem mogla zdravnico, da me je spustila, češ da mora od takih večjih pregledov preteči minimalno 4 mesece. Pri meni je manjkalo le 3 dni. No, pa je moje iskreno prepričevanje, da si res želim dat kri, le prevagalo. ;)

Pridem notri na odvzem, pa začne zelo, zelo, še nikoli tako zelo počasi teči kri. Hm ... Pa je ustavla postopek kmalu na začetku, me povila in to je blo to. Vse je ok, pritisk, počutje, hemoglobin ... pa da bom šla domov brez odvzema?!? O ne, to pa ne! :) Pa sem mogla spet prepričvat, da mi ne gre za tisti listek, ki ga dobiš za delodajalca (ki ga, bajdemim, dobiš ne glede na to al daš kri al pa ne, tud če te že zdravnik zavrne, ga dobiš), ampak da res hočem dat kri! No, pa so me potem špiknli še v desno roko. Tako, potem pa je lepo steklo. Dobesedno. ;)

Zdaj pa malo počivat, potem pa na Gospodično. :D