Študentska leta ne bi bila prava študentska brez tegale mojega lepega kolesa. :)
Dež, sneg, veter, sonce ... vse ga je zaznamovalo. Malo je zdelan, ampak ne bi bil taprav', če ne bi bil tak.
Posebna zgodba je, kako je revež priromal do Ljubljane ... Ker je malo velik, ga ni bilo moč naložiti v navaden avto. Pa sem ga poslala iz Novega mesta v Ljubljano po hitri pošti. Hja, zdaj vem, da ta hitra pošta včasih tudi zataji in ni tako hitra, kot mogoče pričakuješ. Skratka ... šel je po poti iz Novega mesta v Celje, nazaj v Novo mesto in potem končno prispel v Ljubljano z veliko zamudo.
Nekaj časa je bil stacioniran na Abramovi na Viču, kasneje pa na Gerbičevi pri študentskih/dijaških domovih, kjer sva skupaj preživljala ta lepa leta. :) Z natovorjeno košaro, dvema potnikoma, ali pa s čistimi neznanci ... tako je potoval. Pogosto. :) Pa koliko kavbojk se je zapletlo v njegovo verigo. :S Hja, skoraj vse sem imela vsaj malo "pogrižene" od ketne.
No, pa ni bil z menoj le v študentskih časih, tudi kasneje, ko sem že delala, pa je bilo poleti prevroče za hojo iz službe ... avto sem občasno pustila doma ... čeprav priznam, takih primerov je bilo malo. Počasi gre to kolo. Kasneje sem se v službo namesto avta poleti raje peljala z novim kolesom, ki sem ga kupila za prvo plačo. Tako pravijo, da je potrebno obeležiti prvo plačo. Kupiš nekaj, kar te kasneje spominja na to ...
In zdaj ... ni to, da je počasi čas, da se ločim od njega, pač pa le to, da je potrebno naredit prostor. V blokovski kolesarnici je takihle kar dosti in moj lepotec je odslužil zame svojo zgodbo. Pa je čas, da začne pisati novo. Odhaja v druge, mlajše roke, da bo pisal nove študentske dogodivščine. Upam, da čim dlje. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar