S prostovoljstvom, v vseh možnih oblikah in na vseh možnih koncih, se bavim že od kar pomnim. Ja, prostovoljstvo kot neprofitno razdajanje. Razdajanje svojega časa, samega sebe, vsega kar imam, kar znam ... za "Bog lonaj".
Skavti, pomoč v župniji, sto in en pevski zbor, do nedavnega še orkester, razni projekti ... vse to se da. Ampak z leti človeka počasi začne zmanjkovati. Pač, narava dela svoje in vse kar se kopiči, naredi na dolgi rok svoje. Po vsakem večjem "naporu" rabi človek malo rehabilitacije, servisa. ;) Pa nič zato, če je le v mejah, ki ne škodijo preveč.
Da ne znam reči ne in se lotim vse preveč stvari na enkrat, vem. Da ne znam prosit za pomoč in raje sama postorim, tudi tega se zavedam. In ko je vsega preveč, takrat si morda priznam in, sicer težko, ampak, prosim. Rada bi pomagala vsem in povsod, nisem pa vsemogočna. In to mi je težko priznati. Pa ne zaradi ponosa, ampak ker sem v samem bistvu ena mehka duša, ki rada pomaga vsem. Pa tudi če ne znam in gredo zadeve čez moje meje, se potrudim. Potrudim čisto, čisto do konca. Všeč ali ne, če je potrebno, je pač potrebno.
Zatorej ... sem takšna, kot me je oblikovalo življenje, z vsemi napakami, servisi, verjamem, da z dobro vsebino :), pa četudi se ne vidi. Tu, kjer sem sedaj, vem, da sem z namenom. Enim namenom že, čeprav ga včasih ne razumem. Nekatere pôlni denar, mene pa zadovoljstvo, da lahko pomagam. In tega se ne da ozdraviti. Mislim, da nikoli.
Prostovoljstvo kali človeka in ga oblikuje v nekaj plemenitega. Zagotovo!
In trenutno sem ok, nič bat. ;)
